REZULTATI ŠTEVILNIH RAZISKAV KAŽEJO, DA JE DAVČNA UTAJA TOLIKO NIŽJA, KOLIKOR JE VIŠJA ZAGROŽENA KAZEN

Pri ravnanju davčnih zavezancev izhajamo iz klasične ekonomske teze, da osebe sprejemajo za maksimiranje svojih koristi racionalne in subjektivno koristne odločitve; iz množice možnosti izberejo tisto, ki jim prinaša največjo korist, v našem primeru privarčevani davek, in povzroča najmanj žrtev. Davčna stopnja določa koristnost davčne utaje, možnost njenega odkritja, skupaj s pričakovano kaznijo, pa žrtev. Višja kot je verjetnost, da bo  davčna utaja odkrita, in višje kot so predpisane kazni, manj davkov bodo davčni zavezanci utajili.