V reviji Denar želimo bralcem s pomočjo naših avtorjev podati pomembne informacije z davčnega področja. Včasih prihaja do različnih mnenj, stališč in pojasnil, zaradi tega želimo pri reviji Denar vse dvome čim prej razčistiti. V predhodnem članku je avtor Tomaž Kuralt opisal svoje videnje postopanja Fursa v zvezi z napotenimi delavci. Glede na to, da gre za zelo aktualno temo, pri kateri je kar nekaj različnih tolmačenj in s tem tudi posledično kar nekaj davčnih nadzorov, smo Furs zaprosili za njihovo mnenje glede navedb v predhodnem članku Tomaža Kuralta.

Glede pravilnega izvajanja mednarodnih pogodb – tuji rezidenti, ki so zaposleni pri slovenskih delodajalcih, vendar svoje delo opravljajo zunaj Slovenije, so na podlagi sklenjene KIDO med Slovenijo in državo rezidentstva delavca, upravičeni do ugodnosti (oprostitve plačila davka oziroma vračila davka), kar uveljavljajo s t. i. KIDO-zahtevki. Če je zavezanec napoteni delavec in uveljavlja oprostitev davka po KIDO zaradi opravljanja dela zunaj Slovenije, je dolžan v postopku dokazati dejansko fizično opravljanje dela v tujini, davčni organ pa je dolžan to dejstvo preveriti. Samo za dohodek, ki ga je prejel delavec za delo, ki se je fizično opravljalo zunaj Slovenije, je upravičen do vračila davka, saj Slovenija nima pravice do obdavčitve po določbah KIDO. V tem primeru torej ne pride do situacije, da so, kot je navedeno »tuji rezidenti obdavčeni trikrat«.

Zgolj izkazana šifra v REK-obrazcu (to je 1001 namesto 1091 oziroma obratno) ni in ne sme biti razlog za zavrnitev zahtevka za vračilo davka v postopkih uveljavljanja ugodnosti iz KIDO, s čimer so bili seznanjeni tudi finančni uradi. FURS je pri odločanju o pravici do vračila davka na podlagi določb KIDO dolžan upoštevati vsa predložena oziroma pridobljena dokazila in ne zgolj podatke, ki so izkazani na REK-obrazcih. S predložitvijo REK-obrazca z navedbo šifre dohodka 1091 – dohodki delavcev, napotenih na delo v tujino, delodajalec poroča o dohodku delavcev, ki so napoteni na delo v tujino in se jim v času napotitev spremeni vključenost v zavarovanje iz zavarovalne podlage 001 v 002. V določenih primerih pa se zavarovalna podlaga ne spremeni (delavec je tudi v času napotitve vključen v zavarovanje po podlagi 001), in sicer pri napotitvah na delo v tujino, ko delodajalec za delavca pridobi potrdilo A1 po 13. členu Uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti, zato delodajalec o izplačani plači poroča na REK-1 obrazcu z navedbo vrste dohodka 1001 – plača in nadomestilo plače. Posledično se podatek  v obrazcu REK ne more upoštevati kot dejanski dokaz za delo v tujini. Dopuščamo pa možnost, da je v posameznem primeru, kot je navedeno v članku pod naslovom Leva roka ne ve za desno, davčni organ postopal na način, da je pri dohodkih z oznako 1001 brez preverjanja dejanskega stanja odločil, da gre za dohodke, prejete z delom v Sloveniji.  Zato bi bilo dobro, če bi avtor članka Fursu posredoval podatke o zadevnem zavezancu/ih, da bi Furs lahko preveril pravilnost postopanja.

Glede neuporabe pooblastil in kršitve načel davčnega postopka – dejansko opravljanje dela zunaj Slovenije lahko zavezanec dokazuje z več različnimi dokazi –  primeroma s predložitvijo pogodbe o zaposlitvi, aneksa k pogodbi o zaposlitvi, plačilnih list, najemne pogodbe, dokazila o prijavi prebivališča v tujini, potrdila o tujem rezidentstvu, dokazila o nakupih v tujini. Eno izmed dokazil je načeloma lahko tudi izdano potrdilo A1, če le-to izkazuje dejansko stanje glede opravljanja dela zunaj Slovenije, čeprav ima omejeno dokazno vrednost primeroma pri napotenih delavcih, kar nam je izrecno pojasnil tudi ZZZS. Navedeno potrdilo je namreč zgolj indic oziroma posredni dokaz o verjetnosti opravljanja dela zunaj Slovenije, ki lahko šele skupaj z drugimi dokazi pripelje do ugotovitve, da se je delo dejansko opravljalo zunaj Slovenije. Tudi to je bilo avtorju že večkrat razloženo.

Pogosto davčni organ v postopkih reševanja KIDO-zahtevkov določene dokaze pridobiva tudi sam od delodajalcev in drugih organov, na primer davčni organ podatek iz potrdil A1 pridobiva od ZZZS, poziv za predložitev pogodbe o zaposlitvi, plačilnih list od delodajalcev in podobno, če dokazil ne more pridobiti zavezanec sam. Zato je nekorekten očitek, da davčni organ sam nikoli ne ugotavlja dejstev, pomembnih za presojo zahtevka, še zlasti ne tistih, ki so v korist zavezancev za davek. Dejstvo pa je tudi, da so delodajalci dolžni Fursu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, če pa zavezanci (prejemniki dohodka) menijo, da so posredovani podatki delodajalca napačni, lahko podajo prijavo s konkretnimi podatki in se zadeve obravnavajo v postopku nadzora.