NAJVEČJA RAZLIKA MED UREDITVIJO ZASTARANJA NA DAVČNEM IN CIVILNEM PODROČJU JE V PRAVNIH POSLEDICAH NASTOPA ZASTARANJA 

 Zastaranje je institut, ki je tudi v davčnem pravu izredno pomemben z vidika pravne varnosti davčnega zavezanca. Slednji lahko po določenem obdobju neaktivnosti davčnega organa mirno spi, ker do odmere oziroma plačila davka ne bo več prišlo. Poenostavljeno povedano je zastaranje eden izmed načinov prenehanja davčne obveznosti, saj po poteku zastaralnih rokov, določenih v zakonu, ni možna več odmera, izterjava, pa tudi vračilo davka. Institut zastaranja pomeni, da ima normativna moč dejanskosti tudi v postopku uporabljanja splošnih in abstraktnih pravnih pravil pomembno vlogo. Okoliščina, da se normativno predvideno življenje umakne resničnemu pravnemu življenju, ne pomeni nič drugega kakor to, da bi bilo nespametno, če bi pravo vztrajalo pri rešitvah, ki jih je dejansko življenje prerastlo, ali če bi ponovno odpirali rane, ki so se že zdavnaj zacelile.[1]