Mineva deset let, odkar izdajamo revijo Denar, kajti pred desetimi leti smo jo prevzeli od družbe MFB consulting in takratne dolgoletne odgovorne urednice Biserke Ošlaj. Ob tej priložnosti se ji še enkrat zahvaljujemo za zaupanje, da nam je prepustila revijo, in upam, da smo v teh letih izpolnili njena pričakovanja, predvsem pa pričakovanja vas, spoštovani bralci.

V novo leto smo na valovih gospodarske rasti vstopili polni optimizma in si želimo še eno uspešno leto. Lani je finančna uprava pobrala za skoraj sedem odstotkov več davčnih prihodkov  kot predhodno leto, kar je v večji meri posledica gospodarske rasti, avtomatske izmenjave podatkov med davčnimi upravami in seveda tudi prostovoljnega plačevanja davčnih obveznosti davkoplačevalcev. Le-ti, kar trdim že več let, prostovoljno vplačajo več kot 95 odstotkov vseh davčnih prihodkov. V takšnih razmerah bi pričakovali, da bo vlada zadovoljna s tem, toda temu žal ni tako. Najverjetneje zaradi dogovorov o zvišanju plač mnogim v državni upravi je predsednik vlade že napovedal zvišanje obdavčitve pravnih oseb in to čeprav so se prihodki iz naslova tega davka v lanskem letu zvišal za desetino. Prav tako je napovedal prenos dohodkov iz kapitala v letno osnovo za odmero dohodnine in to čeprav so bili lani prihodki iz naslova dohodnine višji za več kot enajst odstotkov. V njegovem početju ne vidim nobene logike, razen provokacije dobrih davkoplačevalcev. Zato mu predlagam, da davčno zakonodajo pusti pri miru in se posveti varčevanju v državni upravi in nadzoru neracionalne porabe davkoplačevalskega denarja.

Nenehno poslušamo, da je treba plačevati davke, da je treba izdati račun za vsako kavo ali rogljiček, na drugi strani pa, po mojem mnenju, državni vrh neracionalno troši davkoplačevalski denar. Ni mi jasno, zakaj predsednik vlade potrebuje sedem državnih sekretarjev, ki že skoraj predstavljajo rezervno vlado. Ne moremo se znebiti občutka, da pri tem ne gre za vračanje raznih uslug ali kupčkanje za prihodnja glasovanja. Nadalje ne gre prezreti, da vseh šestnajst ministrov ima še dodatnih trideset državnih sekretarjev. Torej, na eni strani imamo 37 državnih sekretarjev, na drugi strani pa država še zmeraj ni uspela izplačati državnih štipendij dijakom in študentom, katerim te štipendije pomenijo preživetje. Za plače teh 37 državnih sekretarjev bo po moji oceni v enem mandatu porabljenih 3,6 milijona evrov, kar lahko predstavlja 4.500 štipendij v istem obdobju. Da bi vladi bilo še lažje, nas je pred dnevi zadolžila za dodatno milijardo in pol evrov.

Zato spoštovani bralci, nikar ne obupajte, nadaljujte po zastavljeni poti in ne ozirajte se na to, kaj drugi mislijo o vas. Življenje je samo eno in živite ga čim bolj umirjeno.

 

Vaš urednik

Mag. Ivan Simič