V mislih kot ptica lebdim nad lepo in majhno deželico. Naša kokoš je eden najlepših delov planeta, na katerem živi veliko pridnih mravljic, ki vsak mesec s svojimi prispevki polnijo vrečo brez dna. 

Ker sem v zraku, vidim in slišim marsikaj. Tako minister za finance govori o spremembah davčne zakonodaje, ki naj bi razbremenila zaposlene in delodajalce, toda slednji se s tem ne strinjajo. Sprememba davčne zakonodaje naj bi bila tako ugodna, da bo vreči brez dna zmanjkalo denarja za uresničitev vseh želja. Zato naj bi finančni inšpektorji to razliko preskrbeli z dodatnimi odmerami davkov. Sam sicer menim, da s tem številom finančnih inšpektorjev to ne bo mogoče.

Tisti, ki vodijo našo državo, si kaj takšnega lahko dovolijo, saj nihče ne odgovarja za nič. Tako  smo te dni v našem podjetju prejeli dve odločbi v ponovnem davčnem postopku. Pred šestimi leti so cariniki dvema davčnima zavezancema odmerili več kot 350.000 evrov davka na dodano vrednost. Ta davek je bil nato z zamudnimi obrestmi prisilno izterjan od obeh zavezancev in danes, ko jima morajo to vrniti, saj so izgubili na evropskem sodišču, mu ne želijo plačati tudi zamudnih obresti, ki mu pripadajo. Nekdanja carinika, danes finančna inšpektorja, trdita, da je davek na dodano vrednost uvozna dajatev in zaradi tega zavezancu ne pripadajo zamudne obresti. To trdita, čeprav obstaja ena sodba evropskega sodišča in dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, iz katerih nedvoumno izhaja, da davek na dodano vrednost ni uvozna dajatev. Toda zakaj bi onadva, ali njuni nadrejeni, spoštovali te sodbe, če lahko odločijo, da se zamudne obresti, ki naj bi znašale več kot 150.000 evrov, ne plačajo. Podobno sta pred šestimi leti samovoljno odločila, da morata oba zavezanca plačati več kot 350.000 evrov davka na dodano vrednost. To pomeni, da bi jima danes morala finančna uprava vrniti, skupaj z zamudnimi obrestmi, pol milijona evrov. V eni od naslednjih številk revije Denar vam bomo podrobno predstavili celoten primer in si boste lahko ustvarili svoje mnenje.

Naslednji, ki si v naši državi dovolijo skoraj vse, so poslanci. Najprej so si več let nezakonito izplačevali dodatek k plači, tako imenovani poslanski pavšal, ki bi moral biti obdavčen. Ko smo na to opozorili javnost, so poslanci pohiteli s spremembo zakona o dohodnini in so sebe oprostili plačila dohodnine od tega prejemka. Res je, da se je finančna uprava zglasila v državnem zboru, toda namesto, da bi jim odmerila davek za zadnjih pet let, kar počne pri drugih davčnih zavezancih, so jim davek obračunali le od enega meseca, pa še to tistega, ko so počitnice. Tako jim je finančna uprava za ta en mesec odmerila le 25.000 evrov, namesto več kot 1,5 milijona evrov. Prav tako bi bilo treba vsem poslancem izdati odločbe o obnovi dohodnine za vsa leta, ko so neobdavčeno prejemali poslanski pavšal. Takšni so postopki pri ostalih davčnih zavezancih. Toda poslanci so očitno posebna kategorija državljanov in zaradi tega se bodo zdaj, poleg že oproščene obdavčitve poslanskega pavšala, oprostili še plačila dohodnine od bonitet, ki so jih deležni pri najemu stanovanj, pa pri kilometrini za prevoz na delo in še kaj bi se našlo. Ostali državljani od teh zadev plačujemo dohodnino.

Zato je zanimivo poslušati poslance oziroma politike, ko kritizirajo poslovanje v davčnih oazah. Njim ni treba iti v davčno oazo, saj si jo ustvarjajo sredi Ljubljane.

Ne glede na vse do zdaj navedeno sem ponosen, da živim v tako lepi deželi in zaradi tega z veseljem plačujem svoje davčne obveznosti, dokler so zakonite. Zato, spoštovani naročniki, bodite pozorni na vaše davčne obveznosti in ne zamujajte s plačilom le-teh.

Vaš urednik

Mag. Ivan Simič