Koliko so vredna človeška življenja in koliko je vreden boj za oblast? To sta dve vprašanji, ki mi zadnje mesece ne dasta miru. Ali so se nekateri res spustili tako nizko, da svetovno epidemijo izkoriščajo za boj za oblast, za podtikanja, nagajanja, sklicevanja parlamentarnih komisij, postavljanja poslanskih vprašanj, miniranja dogovorov, pregovarjanja nasprotnikov, predlaganje novega vodje, preračunavanja, koliko kaj stane in še bi lahko našteval? Ali so res padle vse moralne vrednote? Še v najhujših vojnah so veljala neka moralna pravila. Tako so v stari Grčiji v času olimpijskih iger ustavili vojne, naši opozicijski politiki pa so v času svetovne epidemije še bolj aktivni kot prej. Celo grozijo z zamenjavo vlade, ki so jo sami ustvarili. Namesto da bi v teh časih vse politične stranke stopile skupaj, pokazale svojo zrelost in ljudstvu dali do znanja, da so tukaj le zaradi njih, raje med ljudstvo sejejo strah in spodbujajo sovraštvo. Veliko bolje bi bilo počakati, da epidemija mine, da pridemo v varno območje, potem pa, dragi politiki, pojdite v novo vojno za stolčke in plače. Mi, podjetniki, pa bomo pridne ovčke, ki bomo polnili vaše vreče. 

Vem, da je lepše vladati, kot biti v opoziciji, toda današnja opozicija je opozicija, ker je sama tako hotela. Imeli so oblast, imeli so vse in so odstopili. Upam, da danes že vedo, zakaj? Čeprav trdijo, da so enotni, mi njihova dejanja sporočajo nasprotno. O njihovi neenotnosti mi govori že dejstvo, da v svojih vrstah imajo dva nekdanja predsednika slovenske vlade, za novega predsednika vlade pa predlagajo tretjo osebo. Profesorja! Prosim vas lepo! To je le dokaz, da se opozicijske stranke ne morejo, ne znajo ali ne upajo dogovoriti, naj vladanje prevzame eden od prejšnjih predsednikov vlade. Nezaupanje v svoje kadre lahko pomeni le, da so jih sami ocenili za neprimerne. Kaj pa, če bo ta novi obraz šel svojo pot ali pa bo ravno tako vrgel puško v koruzo? To je že storil, če se prav spomnim marca 2006. 

Še hujša pa mi je njihova oziroma njegova neodločnost, ko že na samem začetku izjavi, da če je treba, da je lahko le začasen, potem pa naj vodenje prevzame nekdo drug. Imam občutek, da oni vlado razumejo kot avtobusno postajo, prideš in greš. Dragi moji, vlada je veliko več. Toda kaj vas bom učil, saj ste vi politiki. Vse to bi še razumel, če bi se dogajalo v mirnem, normalnem času, ne pa v času svetovne epidemije. V času, ko mnogi zbolevajo, ko ležijo v bolnišnicah in trepetajo za svoja življenja, ko nekateri od njih tudi umirajo, opozicija pa želi prevzeti oblast, ki jo je sama izpustila. Ni bilo prevrata. Zato vam predlagam, da počakajte, da epidemija mine in se potem spustite v odprti boj za oblast. Danes pa delite optimizem.

Verjetno ste presenečeni, da sem današnji uvodnik namenil politiki, toda žal so me razmere  prisilile v to. Potrebujemo razum, premirje, skupni boj zoper epidemijo in nič drugega. Veste, dokler ne ležite v bolnišnici, priključeni na respirator, je vse skupaj videti kot izmišljena zgodba, ko pa gledaš v strop bolnišnice in te stiska v pljučih, imaš le eno željo – preživeti. Zato vsaj v tem času bodimo prijatelji. 

Vaš urednik

Mag. Ivan Simič