S preklicem epidemije je pred nami novo obdobje, za katero upam, da bo kljub recesiji obdobje večjega optimizma in sožitja. V epidemiji bomo do konca maja preživeli 80 dni, v katerih se je pokazalo, kako različni smo si. Nekateri pridni, umirjeni in s treznim razmišljanjem, drugi panični, zagrenjeni, napadalni, žaljivi in še bi lahko našteval. Zato srčno upam, da se bomo v naslednjih mesecih lahko osredotočili na delo in da bo zagrenjenost zamenjal nujno potrebni optimizem.

Prav tako upam, da bo pomoč, ki so je bili in jo še bodo deležni državljani in gospodarstvo, dosegla svoj namen ter vsaj malo ublažila težave, ki jih imamo. Dejstvo je, da nam državna pomoč ne more nadoknaditi vsega, kar smo in kar še bomo izgubili, nam pa pomaga ublažiti tragedijo, ki nam je grozila in nam še grozi. Sam sem pomagal in še pomagam na področju priprave zakonodaje, s katero poskušamo ublažiti posledice koronaobdobja. Čeprav smo v rekordnem času pripravili veliko dobrih predlogov, v življenju še nisem bil deležen takšnega zaničevanja s strani računovodske stroke. Panični napadi, blatenja in obtoževanja so pokazali vso bedo tega poklica. Mogoče tudi zaradi tega, ker se s tem poklicem ukvarjajo tudi tisti, ki se ne bi smeli. Nekateri so šli tako daleč, da so mi očitali, da se ne spoznam na računovodsko delo in to čeprav sem leta 1988 začel kot računovodja, da še zmeraj imamo računovodski servis, to je več kot trideset let, in da imamo celo prvo franšizo računovodskih servisov v Sloveniji. Torej imam vse informacije iz prve roke.

Verjamem, da računovodje ne vedo, kaj pomeni v tako kratkem času pripraviti in sprejeti zakonodajo za pomoč veliki večini državljanov in gospodarstvu, oni vedo le, da so morali več delati. Priznam, da tega ne razumem, saj več dela pomeni večji zaslužek, kar je v teh časih predvsem pozitivno. Zdaj se je pokazalo, kaj pomeni imeti dober program za vodenje poslovnih knjig, saj je v veliki meri od njega odvisno, koliko dela bomo imeli s pripravo obračunov plač. Računovodje bi se lahko vprašali, kako to, da se je še zmeraj možno prijaviti za pridobitev finančne pomoči, kako to, da še zmeraj niso zamudili nobenega roka, za katere so panično mislili, da so ga in podobno.

Nadalje se je pokazalo, kaj pomeni nizka cena za vodenje poslovnih knjig, saj si tisti, ki svoje storitve opravljajo pod neko razumno ceno, ne morejo privoščiti kakovostnih izobraževanj, dobrih programskih rešitev, kaj šele, da bi plačevali mesečno vzdrževanje za le-te.

Zato me je presenetila negativna vloga Zbornice računovodskih servisov, ki je v glavnem kritizirala, namesto da bi ta čas izkoristila za to, kar je njen namen. Ne spomnim se nobenega konkretnega predloga, ki bi ga podala. Trditi, da zastopaš štiri tisoč računovodij, kolikor naj bi jih bilo v Sloveniji, v članstvu pa jih imaš le petsto ali šeststo, je verjetno tudi odraz tvojega dela.

Mnogi ali verjetno skoraj vsi, ki so danes člani Zbornice računovodskih servisov, tudi naše podjetje je član, sploh ne vedo, kako so nastali in kje so njihovi začetki. Res je, da imajo na spletni strani zapisano, da je 3. decembra 1996 nastala Sekcija računovodskih servisov, ne vedo pa, da sem za to potreboval več kot eno leto. Tako sem konec leta 1995 in celotno leto 1996 pregovarjal takratno generalno sekretarko GZS Francko Gabron, da smo računovodske servise izločili iz takratnega združenja za menedžment in consulting ter ustanovili sekcijo računovodskih servisov. Zato je prav zanimivo, kako te tisti, ki si jim postavil temelje, čez več kot dvajset let napadajo.

Škoda, da računovodska stroka ni znala tega obdobja izkoristiti za dvig svoje stroke. Raje so se odločili za napade na tiste, ki so predvsem skrbeli za pravično delitev pomoči državljanom in gospodarstvu in za ustrezno evidentiranje te pomoči v evidencah prejemnikov pomoči in seveda države. Niso posredovali predloge rešitev, temveč so producirali napade in paniko. To pa mislim, da ni naloga krovne organizacije računovodij.

 

Vaš urednik

Mag. Ivan Simič