ZDAJ, KO NA TE DOGODKE GLEDAM S ČASOVNE DISTANCE, MENIM, DA JE VSE TAKO POTEKALO, KOT JE MORALO, IN Z MATJAŽEM SVA BILA ODLIČEN PAR

V teh dneh sem med dopustom brskal po svojem arhivu in v njem našel več člankov o uspehih slovenske nogometne reprezentance leta 2009 in 2010 ter mojim konfliktom s takratnimi reprezentanti. Takrat sem med drugim izjavil, da je konflikt kralj uspeha.

Tej moji izjavi so se mnogi smejali, se zgražali in na forumih sem bil deležen zaničevanja. Dejstvo pa je, da je čas pokazal, da sem imel prav, saj se že 12 let nismo uvrstili na nobeno veliko nogometno tekmovanje. Res je, da je do konflikta z igralci prišlo nehote, toda na koncu je ta konflikt ustvaril najuspešnejše obdobje slovenskega nogometa, kar še zmeraj skoraj nihče ne želi priznati. Takrat smo se uvrstili na svetovno prvenstvo po veličastni zmagi nad Rusijo in na svetovnem prvenstvu smo osvojili štiri točke. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da se je na svetovno prvenstvo težje uvrstiti kot na evropskega, na katerega se uvrsti že skoraj vsaka druga članica evropske nogometne zveze.

Med članki sem našel tudi komentar legende športnega novinarstva Francija Božiča, ki je v svojem komentarju[1] v časopisu Delo 1. 4. 2011 zapisal:

Matjažu Keku se bo še kolcalo po Ivanu Simiču

Končno. Pojavil se je mož, ki je potrdil v zadnjih letih eno mojih najdrznejših tez: da se je Slovenija senzacionalno uvrstila na SP 2010 in na 15. mesto na svetovni lestvici predvsem zaradi velike napetosti na zvezi igralci – predsednik NZS Simič. Izjemno pismeni, športno razgledani in bistroumni gospod z vzdevkom Benjamin je na Razgledih.net – pisanje so povzele tudi Finance – takole soglašal z menoj: Ekipa je našla zunanjega sovražnika in na krilih popolne notranje kohezije, z jasnim motivom in cilji, vstala od mrtvih in se uvrstila v Južno Afriko. Javna skrivnost je, da je bila napetost na relaciji Simič – reprezentanca motor njenih dosežkov.

Ko je bila teza najaktualnejša – se spominjate evforije po zmagi nad Rusi in pred odhodom v Južno Afriko –, se na moje veliko razočaranje nanjo ni odzval nihče. Pardon, Matjaž Kek, eden najzvestejših bralcev mojih kolumen in komentarjev, je reagiral podobno kot ob vseh mojih kritikah, katerih osnovni namen je konstruktivnost. Učinka napetosti, ki jo dobro pozna teorija skupinske dinamike, ni priznal. In v tej smeri tudi deloval: v finišu kvalifikacij si je aktivno prizadeval za spravo med igralci in predsednikom, čeprav je sodila v misijo nemogoče. Zagovarjal je popularno in poljudno tezo, da je mogoče zmagovati samo ob urejenih in dobrih odnosih med vsemi akterji. Razplet dogodkov je potrdil, da se je motil: odnosi med igralci in predsednikom se nikoli niso uredili, vse skupaj pa se je uredilo v naslednjem ciklusu – s Simičevim odstopom, fantje pa so kljub temu v glavnem zmagovali. Vprašanje, kaj je iz te vojne izvlekel Matjaž Kek, še visi v zraku. Jaz mislim, da bo to prizadevanje za spravo drago plačal, drugi pa: »Ni vzpostavil jasne hierarhije avtoritete. Niso ga prerasli igralci, on sam se je podredil igralcem,« je na nekem portalu RudolfM zapisal tezo, ki je blizu tudi moji.

In kakšni bodo odnosi med igralci in novim predsednikom Čeferinom? Slednji je veliko inteligentnejši in razsodnejši kot predhodnik, tako da se konflikti – in z njimi napetost – absolutno ne morejo ponoviti. To pomeni, da je pomemben motivacijski element že odpadel, in da je selektor Matjaž Kek dočakal svoj veliki trenutek: idilični mir, v katerem se lahko posveti igri in ustvarjanju, dobri rezultati pa ne morejo izostati.


Naključni sosed na novinarski tribuni na tekmi z Italijo in zaupnik novega predsednika Bojan Požar mi je omenil, da bo Aleksander Čeferin samo reprezentant osrednje nogometne zveze, vse ključne delovne naloge pa naj bi prepustil strokovnjakom, specialistom za posamezna področja. Vodilni možje na različnih ravneh in položajih, ki se ne spoznajo najbolje na svoja delovna področja – in gospod Čeferin na vrhu nogometne zveze gotovo sodi mednje – redko premorejo toliko samokritike in se samovoljno odpovedo večini odločanja. Takšen način vladanja bi morda lahko preživel, če bi vodilni mož »zadel« pri izbiri tistih, ki naj bi zares odločali. Sodeč po tistih, ki so bili doslej izbrani, da bi kreirali delo nogometne zveze, pa se mi zdi, da je na vidiku polom. Predsednik za odločanje očitno izbira ljudi, ki o nogometu ne znajo odločati. Predpostavljam, da se bo ta trend nadaljeval – vsak dan poslušam o novih sumljivih kandidatih iz vrst samoreklamerjev, socialnih ogrožencev, vizionarjev, gejevskih omrežij … – ter da bo ob prevladi nekompetentnih zavladala zmešnjava. In potem bi rad videl zmagovati Matjaža Keka. Še kolcalo se mu bo po konfliktnem Simiču. Ni se še rodil selektor, ki bi zmagoval ob kaosu, pa četudi se je še tako trudil izolirati moštvo. »Vojna« s predsednikom spominja na kaos, a je vendarle produktivnejša. Kot uči fantastična slovenska zgodba, pa realno omogoča zmage.«

 

[1] https://old.delo.si/mnenja/kolumne/matjazu-keku-se-bo-se-kolcalo-po-ivanu-simicu.html