V teh dneh so me mnogi spraševali, zakaj sem se premislil in se prijavil na razpis za generalnega direktorja Fursa, čeprav sem ves čas trdil, da se ne bom in bom svoje delo na Fursu zaključil konec novembra. Priznam, da je vprašanje upravičeno, odgovor pa ni enostaven. Že moja odločitev, da sem junija prevzel vodenje Fursa kot vršilec dolžnosti generalnega direktorja, je bila težka. Kot davčni svetovalec sem imel dovolj dela, zaslužka in svobode in lahko sem se družil s komer koli sem želel. Vse to sem izgubil s prevzemom funkcije vršilca dolžnosti generalnega direktorja Fursa. Na drugi strani sem čutil obvezo, da spremenim delovanje Fursa, ki je v zadnjih letih zašel na pot izdajanja nezakonitih odločb, kar potrjujejo mnoge sodbe sodišč. Občutek, da je možno spremeniti in posodobiti delovanje Fursa, čeprav so mnogi trdili, da to ni, me je gnal naprej. V teh treh in pol mesecih sem dokazal, da je to možno.

Furs počasi postaja organ, ki sodeluje z davčnimi zavezanci in jim omogoča čim lažje izpolnjevanje njihovih davčnih obveznosti. Davčni postopki počasi postajajo zakoniti. Finančni inšpektorji so pri svojem delu samostojni, kar prej niso bili, istočasno pa se morajo zavedati, da bodo za nepravilne in nezakonite odločitve nosili posledice. Medčloveški odnosi se na Fursu izboljšujejo, čeprav moramo zaradi tega izvajati določene spremembe oziroma zamenjave po uradih. Želim si, da bi zamenjave postale sestavni del življenja. Zamenjava ne sme biti nekaj tragičnega, temveč mora biti gonilna sila nadaljnjega razvoja Fursa. Po določenem času se vsak vodja izčrpa in ni nikoli zagnan tako, kot je bil na začetku. Zato je normalno, da po treh do štirih letih na njegovo mesto pride nekdo drug. Ne glede na to, pa morajo ostati prijatelji.

Spremembe, ki smo jih uvedli oziroma začeli izvajati od prvega junija do danes, sem predstavil na enajsti strani revije. Žal so nekatere takšne narave, da jih zaradi določenih ovir ne moremo izvesti do konca novembra. Če ne ostanem, se lahko zgodi, da ne bodo uvedene. Tudi podjetniki in nekateri zaposleni na Fursu so me prosili, da se prijavim na razpis in da jih ne smem zapustiti zdaj, ko se zadeve izboljšujejo. Nato je sledil še razgovor s finančnim ministrom, ki je ravno tako poudaril, da je smiselno, da nadaljujem delo, saj ne morem nehati sredi začetih del. Najin pogovor je trajal kar nekaj časa in na koncu sva se dogovorila, da vložim prijavo.

Dejstvo je, da imajo zaposleni na Fursu zdaj več svobode, da lahko povedo, kar želijo, da lahko predlagajo izboljšave v poslovanju, da se lahko izobražujejo, da lahko oni izobražujejo druge in podobno. Vse to v preteklosti ni bilo možno oziroma dovoljeno. Tako mi trdijo zaposleni. Sam nimam nobenih težav s tem, da se zaposleni v Fursu udeležijo izobraževanj, še posebej pa si želim, da tudi predavajo na raznih izobraževanjih, saj na ta način davčne zavezance seznanjamo z našim delom in razmišljanjem.

Ali bom izbran za generalnega direktorja, je odvisno do komisije, ministra za finance in vlade, ki bodo o tem odločali. Še zmeraj se lahko zgodi, da bo izbran nekdo drugi in moje delo na Fursu bo zaključeno. S tem nimam nobenih težav in tega se morajo zavedati vsi, ki so na določenih funkcijah v državni upravi. Danes si, jutri te ni več. Res pa, da je meni nekoliko lažje, saj me čaka služba v mojem podjetju, mnogi državni funkcionarji pa te možnosti nimajo. Imeti svoje podjetje je res neke vrste privilegij, na drugi strani pa je tudi obveznost in posledica dolgoletnega dela, v katerem je poleg uspehov, tudi veliko padcev.

Čez nekaj dni bo nastopila jesen. Poletje nas bo zapustilo. Pripraviti se moramo na prihajajoče hladnejše dni. Življenje neusmiljeno teče naprej in časa ni možno ustaviti. Toda brez skrbi, čez pol leta bo ponovno prišla pomlad, za njo pa poletje. Tako kot po dežju zmeraj posije sonce, tako po hudih časih zmeraj pridejo tudi dobri časi. Zato ostanimo prijatelji in ne dovolimo, da nas kar koli razdeli.

Vaš urednik,

mag. Ivan Simič