Bitka direktorjev državnih podjetij za ohranitev njihovih položajev me spominja na ljubezensko tragedijo Romea in Julije. V svoj položaj se zaljubijo tako močno, kot sta se ljubila Romeo in Julija. Menijo, da jih nihče ne sme in ne more ločiti od njihovih podjetij, čeprav zaradi tega vsi skupaj umrejo. Žal se mnogi ne zavedajo, da se jim je ta zaljubljenost pred leti pojavila na identičen način kot zdaj, ko jim dopovedujejo, da ljubezni ni več. Drugi starši, druga ljubezen.

Ljubezen Romea in Julije je bila kratka in strastna, ljubezen nekaterih direktorjev pa je dolgotrajna in oni želijo, da je še naprej strastna. Toda temu ni več tako. To jim tudi dopovedujejo novi starši.

Res je, da ni dovolj, da le dobiš Julijo, temveč jo moraš dejansko ljubiti. Moraš vedeti, kaj potrebuje, moraš vedeti, kako jo voditi in usmerjati, moraš vedeti, kdaj popustiti in seveda, kdaj se posloviti.

Velikokrat me kdo vpraša, zakaj je moja pisalna miza na Fursu zmeraj tako prazna. Moj odgovor je enostaven. Prvič, ker ima ta miza predale, drugič, ker mogoče znam organizirati delo, in tretjič, ker moram biti vsako minuto pripravljen, da se poslovim od mize in od svoje Julije, seveda če bodo tako želeli starši. Tudi Julija sama lahko reče ali pokaže, da me ne želi več. Vem, da je takšno slovo boleče, da lahko poči srce, toda ohraniti je treba dostojanstvo, se zahvaliti za minule lepe in nepozabne trenutke in oditi. Julija pa naj gre novo pot, z novim izbrancem.

Čeprav je ta primerjava nekoliko nenavadna, sem vsaj na nek drugačen način poskušal pojasniti tragedijo zamenjav dolgoletnih direktorjev v državnih podjetjih. Mnogi trdijo, da so oni zgradili ta podjetja, da so ta podjetja uspešna le zaradi njih. Mogoče to tudi deloma drži, toda vsako situacijo je treba analizirati iz več zornih kotov. Ali sem uspešen zato, ker sem res tako dober, ali pa zato, ker sem v državnem podjetju, ki ima mogoče monopolni položaj in zaradi tega ustvarja višje prihodke? Ne glede na vse pa bi moral biti edino merilo dobiček, to je tisto, kar se deli družbenikom. Ti pa so včasih kljub monopolu prenizki. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, ali je med stroški zaslediti tudi takšne, ki niso bili potrebni in so pomenili večletno kupovanje miru.

Sam sem do zdaj, ko sem začutil, da ne gre več, odstopil. Tako je bilo v mojem prvem mandatu, ko sem bil generalni direktor Dursa, tako je bilo, ko sem 2010 odstopil kot predsednik Nogometne zveze Slovenije, pa leta 2012, ko sem odstopil kot član nadzornega sveta Nove KBM, nato kot član Fiskalnega sveta Republike Slovenije in istega leta še kot predsednik Fundacije Rdeča žoga. Zadnja dva odstopa sta bila povezana z uvedbo davčnega pregleda v enem od mojih podjetij, ko sem ocenil, da ni moralno, da sem še naprej na teh dveh pomembnih funkcijah. Nato sem decembra 2013 odstopil kot direktor srbske davčne uprave. Zakaj sem to počel? Razloga sta dva. Prvič, ker po mojih merilih nisem več mogel opravljati teh funkcij, in drugič, ker me ne bo nihče menjal. Ponos nekaj velja. V vseh primerih pa sem se lahko, seveda brez odpravnin, ki so tako priljubljene pri mnogih, vrnil v svoje podjetje in že naslednji dan začel služiti za svojo plačo.

Kako bo v času trajanja moje sedanje funkcije generalnega direktorja Fursa, bo pokazal čas. Dejstvo je, da če bom ugotovil, da ni tako, kot mora biti, se bom poslovil in bom dal možnost drugemu. Še bolj pa bi bil vesel, če bi lahko v okviru Fursa našel osebo, ki se bo pripravljena učiti ob meni in bi potem lahko prevzela to funkcijo.

Zaradi tega tudi ne razmišljam, da bi prodal delež v svojem podjetju, ki se ukvarja z davčnim svetovanjem, kar mi očitajo nekateri novinarji in nekateri davčni svetovalci. Sporočam jim, da gre za moje podjetje, v katerega sem vlagal 30 let, v katerem sem 30 let nabiral izkušnje in te izkušnje zdaj prenašam na sodelavce v Fursu. Želim jim prikazati, kako se počutijo davčni zavezanci, če pride do nezakonitih odločitev, ki jih je v zadnjih letih bilo preveč. Vse te tragedije so uničile mnogo davčnih zavezancev, njihovih poslov in posledično njihovih družin. Zato zahtevam zakonito odločanje, to pomeni spoštovanje veljavnih predpisov in odločitev sodišč. Novinarjem in davčnim svetovalcem, ki imajo težavo z mojim lastništvom v davčnem svetovalnem podjetju, pa sporočam, naj se raje ukvarjajo z nezakonitimi odločitvami Fursa v preteklosti.

Za zaključek pa: nihče od nas ni rojen, da je večno na neki funkciji, kajti na ta način se sposobnim, ki za nami čakajo v vrsti, onemogoča, da pokažejo svoje kvalitete, zato jim omogočimo, da jih pokažejo.

Vaš urednik,

mag. Ivan Simič